Meni

Ah, ta kraška vasica

Bralnica

Ležem v posteljo. Zgodaj se spravim k temu najljubšemu opravilu, saj mi osem ur spanja omogoča da sem v dobri kondiciji skozi ves dan. Lahko bi rekli, da sem popolnoma skladna s spalnim ritmom kokoši, po domače kur. Spim pri odprtem oknu ob svežini, ki polni noči. Moje gnezdece. Hiša je s starim skeletom, a s pomlajeno dušo, taka umetniška, prijazna, skrivnostna. Dobro se spi v njej. Prija mi zrak, prija mi mir, prija mi trenutek tukaj in zdaj. V daljavi slišim pasji lajež, na sosednjem balkonu se starejši par pogovarja o dogodivščinah preteklega dne. Gospa govori kot navita, da on sploh do besede ne pride. A ima tako prijeten glas, da jo najverjetneje rad posluša. Moja kosmata prijateljica, ki zavzema velik del mojega spalnega prostora, glasno smrči. Nasmehnem se in si pokrijem ramena. Če bi nekdo želel zlesti k meni v posteljo, bi po moje pol ure odmetaval odeje, preden bi prišel do slastne sredice. Ob pogledu na debelo pižamo, katero imam zapeto do vratu, pa bi me najverjetneje pokril nazaj in zatlačil robove, da me ne bi zeblo. Ja, vseeno imam raje poletje, kljub komarjem ki so me letos pošteno pogrizli. Živali me imajo res rade. Gostila sem že pajke, škorpijona, kobilice, milijon komarjev in še kakšna bi se našla. Aja, pa tudi polžev s hišico je bilo na vrtu veliko. In sedaj vsak dan iz hiše preganjam tiste male leteče hrošče, mi jim rečemo smrdljivci. Res so nadležni.

Sosedje so prijazni, tudi gospe, ki me je enkrat okarala, da se pa ja ne spodobi, da pes lula na travo pred cerkvijo, nisem zamerila. Sprva sploh nisem vedela, da meni govori. Sedaj vsako jutro na drevesu opazujem opozorilo za prepoved pasjega lulanja. Tako mimogrede, če se sprehodiš okrog cerkve moraš paziti, da ne stopiš na pasji kakec. Res jih ni malo. A tudi to sem se naučila, da na takšne pripetljaje gledam s sočutjem in kančkom humorja. Na hitro pogledam, ali je kaj novega na Facebooku, saj sem še vedno budna kot sova. Glasovi na balkonu so potihnili, zunaj je svetlo od polne lune, katera kuka izza sosedove strehe. Morda pa zato še ne spim. Seveda, kriva je luna. Ne vem koliko časa je minilo, preden se je dih končno umiril in veke so postale težke. Zaradi pisanega dogajanja skozi sanjarjenje je noč včasih prekratka, včasih pa si želim, da bi se že končno zbudila. In zbudim se vsako jutro ob istem času, ko mora moja prijateljica lulat. Po navadi je to takrat, ko je še zunaj tema. Na daljši sprehod še ne upam, saj sem že srečala lisice, pa tudi divjih prašičev se bojim. Zato po hitrem postopku opravi na koščku trave blizu cerkve, tam, kjer ni znaka za prepoved. In preden spijem prvo jutranjo kavo peljem sebe in gospodično še enkrat na sprehod. Takrat je tudi sosedov petelin že odpel svojo jutranjo serenado in kokoške čebljajo najbrž o tem, koliko jajc je katera znesla. No, če sem začela s kurami, naj z njimi tudi zaključim. Lep dan se je naredil, sonce že ogreva morje in Kraški rob bo počasi poln turistov. Pa da ne pozabim, v vasi živi prijazen, zelo šarmanten starejši gospod, ki je neverjetno podoben Pierceu Brosnanu. Brez heca. O sosedu, ki mi je nosil zelenjavo in fige, pa morda v kateri od prihodnjih objav.

Foto: Dare Brenko
Foto: Dare Brenko