Se večkrat vprašam. A ptice vedo kdo so? A se morje zaveda svojega obstoja? A zrak vsem enako diši? Srce mi bije, torej sem. Diham, torej sem. Zaznavam, torej sem. Si prisluhnem, torej sem. Znam biti sočutna? Znam. Včasih sem bila neizprosna do sebe, a do drugih ne. Do drugih prijazna, do sebe ne. Z drugimi potrpežljiva, s sabo ne. Kako kruto, sedaj razmišljam. Nosila sem maske, z ličili prikrivala svoj pravi obraz. Skrivala sem se pred svetom, v strahu zase in za svoje bližnje. A so se te rane zacelile.

“Še vedno me je včasih strah, še vedno se tresem, ko zunaj divja nevihta, a sem toliko bolj vesela, da mi je uspelo umiriti nevihto znotraj sebe.”

iz prihajajočega romana Jessica – Pot izgubljene ženske

Vsak dan znova se česa naučim o sebi. Življenje v drugem kraju mi daje še večje zavedanje in prevzemanje popolne odgovornosti nad svojim življenjem. Spoznavanje ženske v meni, ranljivosti, nežnosti. Včasih mi gre dobro, včasih malo manj. Poravnale so se stranpoti, ki se počasi združujejo v eno pot. Pot mojega resničnega sebstva. Še včasih podvomim? Še. Takrat se ustavim, si prisluhnem in grem naprej. Ženska v meni živi in z leti zori. Nisem popolna in niti ne želim biti, sem pa edinstvena, tako kot si to tudi ti. Veliko mi pomeni mir, takrat lahko sem to, kar v resnici sem. Ko sem v družbi, z ljudmi, se vsakič razodene še kak del, ki mi ni poznan. Takrat samo opazujem in sprejemam. Nevihta ali mavrica, vse je del mene, tebe, nas. Včasih niti ni tako pomembno, da kar naprej “popravljamo” sebe in slabosti v nas. Včasih je tako lepo samo biti, sprejeti sebe v vsej ranljivosti in živeti. To se mi zdi najbolj dragoceno. Živi in pusti živeti bi moral biti naš moto. A kaj ko nas včasih sivi oblaki pritisnejo k tlom. Tudi to je dobro, saj se vsakič dvignemo še močnejši in še pogumnejši. In modrejši za novo izkušnjo.

“Ni res, da je eno samo sonce in da samo ono greje. Sonc je na zemlji in nebu, da jih nihče ne prešteje.” Tone Pavček