“Prijazna gesta lahko doseže rano, ki jo zaceli le sočutje!” – Steve Maraboli

Stala je sredi dvorišča in me prosila za pomoč. Ponižna, ranljiva. Če bi ji prinesla nekaj stvari iz trgovine, pravi. Ne more sama peš tako daleč. Slišim jo v nočeh, da ne spi. Posebno takrat, ko tudi moj spanec ni najbolj kvaliteten. Nekajkrat mi reče: “Kdaj ti bom lahko to povrnila?” Ne gre za povračilo, na to sploh pomislim ne. Ni večje sreče, ko lahko nekoga osrečim. Ko čutim, kako se mi odpre srce. Ta občutek, ki se prebudi v meni, ko lahko pokažem spoštovanje do ranljivejših. To je ta gospa, ki mi je pred dobrim letom dni rekla, da mi bo poškodovala vse pnevmatike na avtomobilu, če ne bom parkirala tako kot je želela. Sedaj me prosi za pomoč. Vedno smo tam kjer moramo biti. Učim se postavljanje meja ljudem, ki mislijo da lahko gazijo vse povprek. Nič ne rani tako kot jeza in gnev, ki prideta iz ranjenih ust. Biti mojster komunikacije je dandanes umetnost. A se da tudi tako, na lep in prijazen način. Znam odpuščati in znam se postaviti zase. Slednje vsak dan bolj. Na pot modrosti stopiš, ko čutiš spoštovanje, sočutje do vsega živega. Takrat se rodijo blagoslovi, sinhronosti, mir. Vsi gremo po tej poti dragi nabiralci moči, radosti in ljubezni do življenja. Učimo se strpnosti v družini, učimo se strpnosti v vseh odnosih, v skupnosti katere del smo. In sprejemanja; ljudi, situacij, življenja samega. V naših očeh je odsev globine duše. Četudi mi je vzeto vse, sočutja ne dam! To je tisto, kar me hrani, mi daje moči in upanja v boljši svet.

Večkrat poglej si v oči. V to modro, zeleno, rjavo širjavo. Kjer žubori potoček življenja. Kjer se žalost utaplja v njem. Poglej! Nadeni si biserov sto, življenje širnega morja. Srečno v svetu sočutja in modrosti!