Brez besed se prične dan. V tišino ujet trenutek prvinskosti, kateri je dobil novo priložnost za rast, za življenje. Umirajo drobni delci, ki ustvarjajo razpoke na poti življenja. V katere se vse prevečkrat zatika naš korak. A slišiš tišino, ki želi biti rojena? Morda je veter, ki veje okrog ušes še preglasen in se je težko potopiti vase. V glavi misli drvijo sem ter tja, kot da bi v vsej tej paniki iskale zasilni izhod. Ustvarjajo kaos, zmedo. Izčrpavajo, hlastajo za energijo, ki nam daje življenje. Srce pa čaka. Potrpežljivo. Notranji glas kriči. Rojeva se zaupanje. Z vsakim vdihom smo bližje rojstvu. Je ključ do obilja vsega kar nam ponuja življenje. V tolikšni meri, kot smo ga sposobni sprejeti v danem trenutku. Majhni koraki odpirajo velike poti, a je potrebno prižgati to iskrico v sebi. Prisluhniti tišini in pogumno stopiti na pot, ki se odpira. Globok vdih in izdih. Potuj z vdihom globoko v notranjost in z izdihom izpusti. Ko ti preplavlja telo, naj bo edina misel ta, kakšen čudež je življenje. Kakšen čudež je živeti. Hvaležnost za vse kar je in kar že prihaja. Z vdihom se živi, z izdihom mineva. Majhni koraki odpirajo velike poti. Zaupanje rojeva čudeže, ko so misli v ravnovesju s čutenjem. Naj se to usidra v vsako celico telesa medtem ko veš, da je zate vedno poskrbljeno. Tako je bilo, je in bo.

Om Namah Shivaya <3