Me trave žgečkajo med prsti, ko bosa po zemlji stopam. Še diši poletje, kot včasih. Še so čutila na preži, sedaj bolj kot včasih. Petje ptic zaznavam intenzivneje, vonja pokošene trave ne pozabim nikoli. Semena so vzklila. Rojeva se novo življenje. A smo kdaj kot tista pogumna cvetlica, ki najde pot skozi plast betona, da bi ugledala luč sveta? Ali čebula, ki pod toliko plastmi v sebi skriva edinstveno pekočo-sladko sredico? Vsakič znova me prevzame moč življenja. Intenzivne čase živimo, zato je posledično takšno tudi naše dojemanje. Toliko novih, nepoznanih občutkov se rojeva. Bolj kot to intenzivnost živimo, bolj smo v skladu s svojo resnico. Brez sonca ni dežja, brez svetlobe ni teme, brez poletja ni zime in brez časa ni neskončnosti. Tema dobi smisel, ko sonce zaide in obratno. Cikli, ki se nenehno izmenjujejo. Včasih smo opolnomočeni, včasih v čakanju moči.

Še pomniš takrat, ko sva v travi sedela?

Sva zrla v nebo in zvezdice štela.

Rodilo takrat se je tisoč želja,

obljubo sva dala, še danes velja.

Pridi kdaj z mano, zopet na trato,

da skupaj dočakava sonce zlato.

Sedim. Moje korenine segajo daleč v notranjost matere zemlje. Skozi stopala čutim njen utrip, ki je z vsakim vdihom bolj močan. Eno sva. Začutim prvinskost, surovost svojega bistva. Kri steče po žilah in srce prične biti hitreje. Umirja se dih in sonce preneha žgati. Trave še vedno dišijo. Po njej, po meni, po vsem živem. Ne čakam, tu sem. Obljubo sva dala, še pomniš? Venera v meni je godna, radostna, srečna. Prihajajo kresnice, moje vodnice. Pripravljene na praznovanje; življenja, ljubezni, sreče.

Prinesi še mak, v šopku pšenice,

te čakam, da prideš z ravnice.