Omamno dišiš ti kraljica Primorja,

oblečem tvoj plašč, ki me dvigne z obzorja.

Nadenem si krono iz tvojih cvetov,

gostim še metulje, čebele z logov .

Omamno dišiš ti kraljica,

ko bela al’ vijol’čna so tvoja lica.

Pojem hvalnico njej, ko se ob njeni esenci prebujam v nov dan. Že diši, jo vonjaš? Nežen vetrič ziblje njen eleganten vrat in sonce pripeka na njene vijolične lase. Kateri parfum uporabljaš, da tako dišiš, jo vprašam. Še enkrat strese z lasmi, se hudomušno nasmehne in odgovori: “Moj, samo moj.” Malce se zamislim, ji požugam s prstom in ji rečem: “Edinstvena si.” Tako kot ti in jaz. Vsak s svojo esenco, katero zaznavamo na zavedni in nezavedni ravni. In se privlačimo, kot ona privlači čebele, metulje. Njen vonj pomirja, njena lepota poboža še tako razdražene oči. Njen nasmeh poživlja, njene oči so budne in trepalnice dolge, naravne. Poglej ta cvet kako se odpira. Poglej kako radodarno razdaja svoj vonj. Poglej kako odlična gostiteljica je. In kako ji prija to pekoče sonce. Draga sivka, zame boš vedno kraljica. Poklon iz nebes na zemljo in nazaj.

As far as what I do love, I love birds; I love lavender – Michael Moore

•