Vse je minljivo. Življenje, dan, noč, včeraj, danes, jutri. Včasih se mi v dnevu ne zgodi nič posebnega, kar bi razvnelo moje čute, včasih je dan poln čudežev. Vedno bolj se zavedam minljivosti in tega, kako kvalitetno preživljati čas, najsi bo to na poslovnem področju ali v zasebnem. Da bom lahko ob odhodu rekla, kako bogato sem živela. Res je, da moje počutje niha, da je moje razpoloženje sedaj morda v harmoniji, a že čez dve uri se ne bom več počutila tako izpolnjena. A se učim s tem živeti. Dolgo sem se oklepala življenja, v katerem sem se počutila varno, v katerem mi je bilo vse poznano. Četudi sem imela občutek, da me je samo petdeset procentov ali pa še manj, delovalo tukaj in zdaj, druga polovica je bila prazna, razpršena. Temu nisem posvečala preveč pozornosti, oziroma sem mislila, da že mora biti tako. Kje si pogum, je včasih vpilo srce? Da naredim nov korak. A zmorem premagati strah pred neznanim? Srce pa kriči. A me boš že za vraga slišala ali se boš še vedno oklepala tega, ker misliš da je to zate najboljše življenje? Težko sem spustila svoj dom, saj mi je predstavljal nekakšno varnost, uteho v času, ko mi je bilo najtežje. A sem. Znebila sem se vse materialne navlake, balasta, vsega, kar je težilo moje življenje. Sledilo je olajšanje, bolečine v križu so počasi izzvenele. Prvič v življenju sem stopila iz cone udobja kraja, kjer sem odraščala, osebnostno rastla, se razvijala. Občutek, da ne pripadam nikamor, je počasi nadomestil občutek svobode. Sedaj vem, da je dom tam, kjer je srce. Nekaj osebnih stvari bom spravila v par kartonskih škatel in šla naprej. Novim dogodivščinam naproti. Ostajam na Primorskem, pišem nov roman in nazdravljam življenju. Minljivost naj bo opomnik, da je življenje sveto, da so trenutki sveti in da je vse del vsakodnevnega delovanja, odvisnega od tega, kako kvalitetno smo ga pripravljeni živeti.