Mama…vsega stvarstva. Njena prvinska energija seže v vse pore človeškega obstoja. Razumevanje življenja in njihova odprta srca. Hvaležnost in ponižnost za življenje samo. Tam čas res teče drugače. Od vznemirjenja se vsa tresem, ko stopim na njena tla. S hvaležnostjo, da sem lahko tam. Opazujem ljudi, nasmejani, umirjeni, kljub temu, da jih veliko spi na cesti. Prizadene me, a hkrati vem, da tako je. Srkam vase vse vonjave, vse tako diši, po cvetju, hrani, začimbah, kljub vsej nečistoči. Vroče je, a vzdržno. 

Zadiham s polnimi pljuči

Oblačila prepotena, umazana od rdeče prsti, na koži sledi ugrizov komarjev. Zamahnem z roko in se prepustim toku, tukaj in zdaj. Nimam časa gledati v preteklost, prihodnost me ne zanima, uživam v vsakem trenutku dneva, vsi čuti so na preži, utrujenosti sploh ne čutim. Bolečin v križu ni. Ni stresa in ni enormne hitrosti. Sidram novo življenje. Odlagam križe in težave preteklosti zase in za vso mojo družino. Ni lahko, a je tako osvobajajoče. Zadiham s polnimi pljuči in se umirim v svojem bistvu. Dajem in se učim sprejemanja. Čutim sebe in druge ljudi, še bolj. Njihov utrip in iskrenost v njihovih očeh. A lahko selfi? S takšnim navdušenjem in veseljem. ‘’Seveda’’ odgovorim. Ponižnost…potrebujemo jih, da nam pokažejo lepote življenja. Da se vsaj tisti trenutek ustavimo in pozabimo na norijo vsega sveta. Težko se je bilo posloviti, z občutki, kot da sem z njimi preživela ves mesec…vem da je to tisti občutek, ko si lahko v polnosti svojstven, pristen in prisoten…hvala mati Indija za to izkušnjo, za pomoč vrnitve k sebi in svojemu sebstvu…tega ne pozabiš nikoli…hvala meni za pogum in hvala prijateljem, ki so bili moji popotniki na tej poti ♥ ♥ ♥