Še vedno je tu ta občutek,

življenja v meni, ki raste,

še vedno živim za trenutek,

da iskrica kdaj ne ugasne.

Odšla bom užit zjutraj sonce,

ponoči bom štela utrinke,

v šopek zvezala vse konce,

zravnala vse bom ovinke.

V gnezdo zvabila bom srečo,

napela le jadra bom bela,

in pila ljubezen živečo,

dokler golobica bo pela.

Pod belim omelom nad vrati,

želim si ljubezen postati.