V čarobnosti trenutka zaprem oči,

ko mehka sredica se v ustih stopi.

V tem času je včasih najboljše zdravilo,

veš tisto, ki gre ti naravnost v žilo.

Kremast okus in ravno prav sladka,

je rekel mi Jože, da to je pa Zlatka.

Ah pusti zdaj Zlatko, dovoli da sanjam,

dovoli, da večkrat norčije zganjam.

Prosila sem vilo, da pride ponoči,

in majhno ročico vanjo pomoči.

Vsebine za čuda bilo je obilo,

ubogo je vilo vso zalilo.

Tiste noči sem spoznala resnico,

zakaj jo je dobro jesti z žlico.

Zakaj jo bom večno imela rada,

ker nosi najlepše ime – Čokolada.