Ne predolgo spati…

Sedela je v tišini in skušala umiriti misli. Osredotočala se je na dih, a je vsa koncentracija uhajala k stenski uri, katera je skoraj neslišno odštevala čas. Trebuh se je ob vdihu in izdihu dvigal in spuščal. Postajala je mehkejša, bolj prožna. Nekoliko trenutkov je lovila ravnovesje med uro in lastnim dihom, dokler počasi ni sedla vase.

“A je varno?” se vpraša.

Dolgo ni bilo nobenega odgovora. Nekajkrat je nemirno vstala in z rokami skušala umiriti divjanje v glavi. Z rokami je prelagala besede, premikala črke, dokler utrujena ni sedla.

“Varno je. A vidiš, da je varno?” odgovori nežen glas.

Mislila je, da sanja. Pričela je izgubljati občutek za čas. Zunanji svet jo občasno straši, a tukaj se počuti tako varno, kot se ni še nikjer.

“A si tukaj?” previdno vpraša.

“Sem” odgovori nežen glas.

“Kdo si?”

“Jaz sem ti” ji odgovori.

Misli so se pričele umirjati, prav tako srčni utrip. Dih je postal kratek in komaj slišen. Ura na steni je utihnila. Sekunde so postale minute. Kmalu več niso bile pomembne. Pričela je čutiti udobje. In takšni trenutki se ne dajo meriti s časom.

Ni pomembna dolžina stika, pomembno je kako močno ta stik začutiš.

Dolgo sem spala, preden sem se pričela zavedati sebe. Svoje ženskosti, svoje nežnosti. Svoje modrosti. Sedaj pogosto sedem vase. Da začutim stik, da prisluhnem sebi. Ko potrebujem vzpodbudo za naslednji korak.

Ali spim?

To mi je še vedno najljubši del dneva, ko sem po kvalitetnih osmih urah spanja pripravljena na novo jutro.

Če še spim?

Ne več. Skozi življenje hodim zavestno, z majhnimi, zanesljivimi koraki.

Ti hodiš s svojimi koraki, v svojem tempu. Pomembno je, da se premikaš, da ne zaspiš. Katerokoli opravilo te vzpodbudi, da sedeš vase, je tisto pravo. Zato si tukaj, na tem svetu. V tem trenutku, z ljudmi, ki jih ljubiš.

Naj ostane tako še mnogo let.