Če tvoj bi kdaj obraz zaprl duri,

tvoj vonj bi tu ostal še mnogo let,

in takrat tekla bi ob rani uri,

da zadnjič bi ujela tvoj pogled.

Ne, nisem več za rane te globoke,

solze zalivajo mi več ne rož,

srce podira meje že tedaj široke,

ko žena sem postala in ti mož.

Še čutim tvoj dotik na moji rami,

poljub, ki mi zagrel je usne te,

srce bilo je vsakič v omami,

ko nežno ti si šepnil mi ime.

Odprla zdaj sem duri ob Božiču,

da vonj ponese veter na morje,

ne tečem in ne dajem rok beriču,

“Zaupaj v ljubezen”, to pravi mi srce.