Je včasih težko in boli? Duša? Srce? Morda celo telo? Ali mezinček na desni nogi, s katerim treščiš v rob postelje, medtem ko lezeš iz toplega gnezda? In med sprehodom do kopalnice preklinjaš ves svet za slab začetek dneva? Bi bilo bolje, če treščim še enkrat, da bo dovolj bolelo? Se kdaj vprašaš tudi to? Jeza vre na površje, sila ki goreče dviga prah v nas in žge skozi vse organe. Požiga? Morda. Na koga ali kaj se jezim? Nase? Na druge? Na posteljo, katera mi je zadala bolečino? Ali na svoje telo, katero je zjutraj še vso leseno in gredo noge po svoje? Ali zamerim bolečini, katera še tli tam nekje v globini mojega bitja? Kot da to nisem jaz, telo gre v eno smer, glava na prepihu, srce v strahu pred bolečino, oči napolnjene do roba, a jokati ne gre. Se kdaj počutiš tako? A bi se moral/a zbrcati v rit, da se končno preneham smiliti sebi? Kaj ko bi malce bolj zaupal/a življenju? Se vprašaš kdaj?

Nekaj trenutkov nazaj….

A me danes kaj boli? Duša? Srce? Telo? Počasi odprem oči in se zahvalim za nov dan. Včasih gre lahko, včasih s cmokom v grlu. A skušam govoriti iskreno. Pretegnem telo in počasi vstanem. Desna noga skuša slediti levi, a tokrat brez udarca, zmaga. Počutim se bolje, kljub pogledu v ogledalo, katero mi razkrije nekaj gubic in frizuro, kot da sem pravkar s centrifuge. A sem v pravem stanovanju? Kdo je ta v ogledalu? Jaz sem, a me vidiš, vzklika otrok, ki sije iz oči kljub podočnjakom, kateri so posledica nemirnega spanca. Aaa, ja, malce se te pa res spomnim. Govorim umirjeno. Počasi razumem, kdo sem, kaj si želim, zavedam se, da sem jaz, samo jaz odgovorna/odgovoren za svoje življenje, da je odraz moje okolice, odraz moje notranje harmonije. Z vsemi ranami in z vsemi lepotami, katere nosim v sebi. Pravljica za lahko noč je postala pravljica za dober dan. Za vsak dan v življenju. Naj bo udarec v rob postelje le v opozorilo, da nismo usklajeni s tokom življenja in naj bo jeza kot dober ogenj za požig vsega, kar nam ne služi več. Te še boli prst? Praviš, da je bolje. Aha, ok.

Kateri scenarij izbrati? Jaz se odločam za življenje s pridihom pravljice. Četudi kdaj dežuje, vem, da za vsakim dežjem posije sonce. In takrat žabec postane princ.