Mnogo čudovitih ljudi sem že srečala v življenju. Učiteljev, mojstrov, ljudi z vizijo, humanostjo in v delovanju v dobro vsega človeštva. Vsak dan opazujem obraze upadle od teže bremen in v upanju na boljši jutri. Sivina v očeh in nasmešek skrit globoko v celicah bitja. In opazujem obraze katere krasi nasmeh in oči sijejo od lepot vsega stvarstva. Zaboli me srce od vseh krivic, katere se dogajajo v svetu. A ni že čas za boljši jutri? Tako rada podarim nasmeh in nevidno pošljem upanje v srce nekoga, ki se je izgubil na poti. Tako dober občutek preplavi moje telo in duha. Kako malo je včasih potrebno, da od prijazne besede nekomu zažarijo oči. Konec koncev smo vsi samo ljudje. Ribič na morju ali znanstvenik v svojem laboratoriju, vsi zremo v svet za svojimi sanjami. Vsak si na svoj način utira pot v lepšo in svetlejšo prihodnost. Pride dan, ko se tudi jaz odenem v sivino in v zavetju doma počakam, da se mi osvetli delček naslednje poti. In potem zopet posije sonce, za vsakim dežjem pride in pride še mavrica in ptice in radostni ljudje. In potem se zopet veselim življenja, šumenja morskih valov in božanja sončnih žarkov na mojih laseh. Vse to mi daje zavedanje, da ostajam človek. Da poskrbim za svojo prihodnost in hkrati ljudem na poti podarjam roko, objem, nasmeh. To me osrečuje. To preprosto darilo, ki ima zame zelo veliko vrednost. A je tudi pri tebi tako? Si danes že podaril/a nasmeh?