Morje je danes mirno, nebo z nekaj oblaki, v daljavi ladja polna svetlečih lučk. Srečam le nekaj ljudi, ki zjutraj radi prisluhnejo šepetu morja, tišini, ki veje iz vsake pore drevesa, rastočega ob poti. Prisluhnem petju ptic, ki se prebujajo v nov dan. Le tu in tam odseva svetloba hišne svetilke v še vedno temno jutro. Svetilniki si mežikajo z brega na breg, kot da bi se osvajali. Kako ljubko, pomislim. Ribič na pomolu vsako jutro pred zoro umirja svojo dušo z lovljenjem rib. V tišini jutra slišiš ribiški čoln, kateri si z majhno svetilko osvetljuje pot, ko hiti po ulov. 

 

Čarobno jutro

Val, ki ga je povzročil, se nežno približuje obali. Čarobno jutro, bi zapela Nina Badrić. Medtem se mesto počasi prebuja. Počasi se vračam domov, na vrvici za mano, še počasneje moja prijateljica, zvesta, kot ni bil še nikoli nihče v mojem življenju. Počakam, da si spočije majhne nožice, povonja kak košček trave, ki raste ob poti, počepne na najbolj damski način, ter se podpiše. Nasmehnem se, pomaha z repom in že sva doma. Za ovinkom, v ozki kamniti ulici kjer domujejo mir, hvaležnost, srčnost.